Zdravilišče in energetske točke okrog gradu Vurberk

Tudi na Vurberku smo imeli 20 let zdravilišče za pljučne bolezni, med leti 1921 in 1941.  V letu 1923 so ga oglaševali v francoskem, srbskem in slovenskem jeziku. V brošuri iz leta 1923 z naslovom “Sanatorium Vurberg subplaninski šumski sanatorij za pljučne bolezni” so zapisali, da je zdravilišče na gradu Vurberk od Ptuja oddaljeno 11 km, od Maribora pa 18 km. Zaradi te oddaljenosti od industrijskih središč je zrak popolnoma čist in brez najmanjšega sledu prahu in dima. Zaradi gozdov naokrog je nasičen z vonjem iglastega drevja. Podnebne razmere so zelo ugodne. V teku leta je povprečno 270 sončnih dni. Megle skoraj ni. Zaradi teh zelo ugodnih podnebnih razmer  je zdravilišče Vurberk odprto vse leto.

Arhivarsko društvo Slovenije je leta 2018 objavilo članek Radovana Pulka “Sanatorij ruskega rdečega križa Vurberk”. V njem avtor navaja, da so predstavniki Ruskega društva Rdečega križa (ROKK) na Vurberk prišli 31.5.1921 in najeli grajske prostore gradu Vurberk za sanatorij za pljučne bolezni, ki ga je vodil dr. Sergej Semjonovič Tregubov. Na razpolago so imeli 60 bolniških postelj. Vendar je ta prvi sanatorij deloval le do 30.10.1921. Nato je januarja 1923 na grad Vurberk prišel Poljak, katerega predniki so bili tatarski knezi s Krima, dr. Boleslav Okolo – Kulak, ki ga je na Vurberk napotil ROKK, iz begunskega sanatorija Ruskih migrantov iz nekdanje carske Rusije, ki je takrat deloval v İstanbulu.  Kulak je 1.3.1923 ponovno odprl sanatorij za tuberkulozne bolnike s 70. posteljami. Ta sanatorij je  na Vurberku deloval do 6.6.1941, ko so Nemci zaprli, zdravnike in paciente pa premestili v Topolšico. Zdravilišče na Vurberku je tako neprekinjeno delovalo skupaj 6673 dni.

Vsako zdravilišče se veseli obiska pomembnih ljudi. Na gradu Vurberk je bil Moskovski župan iz časov carske Rusije Mihajlo Vasiljevič Čelnikov. Komornik na dvoru,  cesarja Ruskega cesarstva,  Poljskega kraljestva  in  velikega vojvodstva Finske Nikolaja II Romanova, Peter Mihajlovič Bojarski. Prav tako  so bili na gradu Vurberk general baron Dimitrij Nikolajevič Korf, general Aleksander Pavlovič Kutjepov in general Evgen Karlovič Miller.  Zraven predstavnikov visokih vojaških oseb so bili na gradu Vurberki tudi predstavniki plemstva Carske Rusije in Ruski umetniki.  

V časopisu ”Rossija i slavjanstvo”, iz leta 1933, so kot primer uspešnosti Vurberškega sanatorija objavili vest o bolniku, ki so ga iz znanega zdraviliškega kraja Davos v Švici premestili na zdravljenje v Vurberški sanatorij.

Ob 15 letnici neprekinjenega delovanja zdravilišča Vurberk, 1.3.1938, je iz takratnega poročila razvidno, da se je v teh 15 letih v zdravilišču Vurberk zdravilo 2618 bolnikov. Med njimi 1817 emigrantov nekdanje carske Rusije, 780 državljanov kraljevine SHS in kraljevine Jugoslavije in 21 drugih državljanov (Poljakov, Romunov, Grkov, Bolgarov in Italijanov).

Podobno sta v  katalogu “Wrmberch, Wurmberg, Vurberk – nemirna zgodovina gradu in gospostva od nastanka do bomb(astič)nega uničenj” zapisala tudi Aleš Jambrek in Dejan Zadravec, da je na gradu Vurberk ob začetku I. svetovne vojne najprej, od decembra 1914 deloval begunski center za okrog 250 beguncev, večinoma Poljakov in Rusov.  Med obema svetovnima vojnama pa sanatorij za pljučne bolezni.  V letu 1921 je ROKK podpisal pogodbo o dvoletnem najemu gradu z namenom ureditve sodobnega sanatorija za pljučne bolnike. Prvi sanatorij je deloval le kratek čas, vendar je oprema sanatorija ostala na gradu Vurberk.  V letu 1923 so sanatorji ponovno odprli. Ta je imel, za tiste čase, moderen rentgenski kabinet, aparature za  fizikalno terapijo, opremo za diagnosticiranje bolezni, bakteriološki laboratorij, lekarno in operacijsko sobo. V sanatoriju je bilo cca 70 bolniških postelj. Sprejemali so bolnike s tuberkulozo pljuč, grla, pljučne mrene, bronhialno astmo in kroničnim plačnim katarjem. Sanatorij je deloval do leta 1941. 

Primož Hieng v Slovenskih novicah  z naslovom “Ruski Rdeči križ na slovenskem gradu”, iz leta 2016, zapiše, da je bilo na gradu Vurberk zdravilišče, ki ga je 1. marca 1923 ustanovil ROKK, kot sanatorij za pljučne bolezni, ki je bil zaradi zelo ugodnih podnebnih razmer in priznanih strokovnjakov, znan tudi v tujini. 

Primož Hieng prav tako zapiše, da je v letu 2002 radiestezist Ivan Benko okrog Vurberškega gradu določil 31 radiostezijskih točk, ki naj bi bile po mnenju Benka močnejše od tistih, ko so bile odkrite pri Bukovniškem jezeru.  Bukovsko jezero je umetno jezero,  ki je nastalo z zajezitvijo potoka Bukovnica, na jugovzhodu Goričkega v Prekmurju.

Mojca Zemljarič v Štajerskem Tedniku, iz leta 2017, zapiše, da je radiestezist Ivan Benko vodil  društvo Kostanj za razvoj kvalitete življenja v katerem omenja čez 2500 obiskovalcev teh energetskih točk iz Slovenije in Avstrije. To društvo je delovalo od leta 2002 do leta 2016.

Avtor članka: Albin Gradišnik

Viri:

• Sanatorium “Vurberg” : subplaninski šumski sanatorij za pljučne bolezni –  leto 1923,  Digitalna knjižnica Univerze v Mariboru – DKUM
• Pulko, Radovan – leto 2018 – Sanatorij ruskega Rdečega križa Vurberk,  glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije. Letnik 41, številka 1, str. 127-142
• Jambrek, Aleš in Zadravec, Dejan – leto 2018 – Wrmberch, Wurmberg, Vurberk – nemirna zgodovina gradu in gospostva od nastanka do bomb(astič)nega uničenja –  katalog k razstavi ob 780. obletnici najstarejše omembe Vurberka – Ptuj : Zgodovinski arhiv
• Hieng, Primož,  časopis Slovenske novice – leto 2028  – Ruski Rdeči križ na slovenskem gradu
• Zemljarič Mojca, časopis Štajerski Tednik – leto 2017 –  Vurberk: Ali za energetske točke ni več prostora?